Na deževen, pozni jesenski dan smo se ravnatelj OŠ Stična, Marjan Potokar, ter koordinatorja projekta Erasmus+ z naslovom »Old Jobs and New Jobs« odpravili na tretji medprojektni sestanek v Turčijo. Zaradi nepredvidljive politične situiacije, v kateri se je znašla Turčija, ter zaradi bližine Sirije, smo se odločili, da tokrat učence raje pustimo doma, v Sloveniji.
Proti Istanbulu smo odpotovali v torek, 6. oktobra, in po nekajurnem letu pristali v svetovljanskem Istanbulu, lahko bi mu rekli čar Orienta. To je res mesto z veličastno zgodovino in ker smo imeli kar 8 ur časa do našega naslednjega leta v mesto Hatay, v Anatkiyi, smo se odločili, da si bomo Istanbul na hitro ogledali. Skočili smo na metro in že smo se peljali proti znamenitemu bazarju in Modri mošeji. Istanbul je največje turško mesto, kjer se srečujeta staro in novo, vzhod in zahod ter mnogo različnih kultur in običajev.  Z navdušenjem smo se razgledovali, poskusili nekaj kosov slastne baklave, seveda pa se nismo mogli upreti tudi slastnemu kebabu. V pravem pomenu besede smo začutili turški utrip mesta.
Po veselem snidenju še s španskimi in portugalskimi učitelji smo se skupaj odpravili nazaj na letališče, saj se je približeval čas odhoda letala do mesta Hatay, kjer se nahaja naša partnerska šola.
Po dvournem letu do Hataya se je žal nad mestom razbesnela tako huda nevihta, da se je pilot zaradi varnostnih razlogov odločil, da se vrnemo nazaj v Istanbul. In tako smo bili zopet na začetku. Do odhoda drugega letala v mesto Hatay so nas namestili v hotel in po nekaj urnem čakanju smo nato le prispeli na cilj. Na letališču nas je pričakala celotna ekipa naših turških učiteljev, z ravnateljem Mehmedom in koordinatorico Emek na čelu. Sledila je prava turška večerja: različni namazi, kebabi in nato še odlična turška sladica. Utrujeni smo se zelo hitro odpravili spat, saj nas je čakal naporni dan.
Po okrepčilnem spancu smo se že zjutraj odpravili na sprejem k županu tega okoliša, ki se imenuje Harbiye. Navdušeni nad našim prihodom, so nam postregli s pravo turško kavo in pecivom. Po pozdravnem govoru župana ter predstavnika ministrstva za šolstvo pa je seveda sledilo obvezno fotografiranje za lokalni časopis ter opis našega projekta. Sledil je ogled šole, s katero sodelujemo pri projektu. Učenci so se nas z zanimanjem ogledovali in kukali iz razredov. Že v preddverju nas je pozdravil ogromen portret Atatürka, ki ga Turki smatrajo za očeta moderne Turčije. Ogledali smo si učilnice, prisostvovali pouku matematike in angleščine. Pokukali smo še na šolsko igrišče in se nato odpeljali na kosilo. Po kosilu pa nas je koordinatorje čakal sestanek, medtem ko so si ostali učitelji ogledovali okoliš šole in raziskovali turško kulturo in običaje. Dan se je še prehitro prevesil v noč in že smo bili pripravljeni na sprejem, ki ga je organiziral ravnatelj šole s pomočjo koordinatorke projekta, gospe Emek.
Nemogoče se nam je zdelo, da je že petek. Na vrsti je bil ogled mesta Hatay, največjega mesta province Antakiya. Ogledali smo si starodavno mošejo in cerkev, vklesano v živo skalo. Po ogledu muzeja, ki prikazuje pestro zgodovino mesta od Rimljanov pa do moderne dobe, smo se nato sprehodili še po novejšem delu mesta. Koordinatorji, ki smo izkoristili vsak trenutek, da se pogovorimo o prihodnjih ciljih projekta, pa smo tako sestankovali kar na avtobusu.
Naš zadnji dan, tik pred odhodom domov, pa so nas naši turški prijatelji razveselili z ogledom še ostalih znamenitosti tega prelepega, vendar malo poznanega dela Turčije. Ogledali smo si starodavna mesta, slavno Mojzesovo drevo, kanjone in grobnice. Poskusili  smo še ribje specialitete ter na koncu še skočili v prijetno toplo morje.
S težkim srcem, vendar polni lepih spominov, smo se poslovili od naših prijateljev, kolegov na področju šolstva in izobraževanja  in se iz prijetnih 30 stopinj odpravili nazaj v jesensko hladno Slovenijo. Turčija kot most med Evropo in Azijo in kot veličastna v tradiciji krajev in ljudi, v odmaknjenih krajih in na podeželju, nam bo ostala v zelo lepem in kulinaričnem spominu.
Za konec pa še: ali ste vedeli, da se prava turška kava pripravi tako, da se kava s sladkorjem (ali pa brez njega) začne kuhati v mrzli vodi in ko zavre, je kuhana. Način priprave, ki ga poznamo mi, je Turkom tuj. Verjemimo njim, saj so ravno oni pravi mojstri turške kave. 
Oktober, 2015