V okviru evropskega projekta Erasmus+ sem imela v zadnjem tednu septembra priložnost spoznati, kako poteka pouk na eni izmed podeželskih osnovnih šol na jugozahodu Anglije (Kenton Primary School).
En teden v Angliji je premalo, da bi dodobra spoznal njihovo kulturo in šolski sistem, je pa dovolj, da občutiš in začutiš, kaj delajo dobro in česa sam ne bi počel. Najbolj mi je ostala v spominu njihova prijaznost in ustrežljivost. Na vsakem koraku slišiš vljudne fraze, vsak ti je pripravljen pomagati, spoštljivi so do vseh, pa naj bo to tujec, družinski član, sošolec, učitelj ali pa voznik avtobusa. Kako to dosežejo, ne vem, sem pa opazila, da odnosom v šoli namenijo ogromno časa. Poudarjajo, da se morajo učenci truditi po svojih najboljših močeh, da ne smejo obupati ob neuspehih, morajo si med seboj pomagati, biti spoštljivi do vseh … In res se te vrednote kažejo v tem, da se otroci znajo poslušati, ne skačejo drug drugemu v besedo, se ne zmrdujejo nad člani svoje skupine in si med seboj pomagajo. Ker veliko delajo v parih ali skupinah, je včasih v razredu glasno, vendar nikoli ne kričijo, da bi se slišali. Imaš občutek, da se zabavajo po svoje, a po preteku določenega časa vejo in znajo povedati svoje rešitve. Presenetilo me je tudi, kako samozavestni so. Učitelji od njih pričakujejo več, zato jim zastavljajo predvsem naloge na višjih kognitivnih ravneh in kadar so uspešni, so vedno pohvaljeni. Učiteljem ni pomembno, da naloge rešijo vsi otroci, kot to delamo v Sloveniji, kjer so posledično naloge večinoma manj zahtevne, ampak da težje naloge rešijo s skupnimi močmi. Delajo po principu ‘manj je več’. Na šoli, kjer sem bila, niso uporabljali ne učbenikov ne delovnih zvezkov, niso reševali nešteto nalog po istem kopitu, ampak so bolj kompleksni nalogi namenili več časa.
Na eni strani ima angleški šolski sistem ogromno pozitivnih lastnosti, nekaj sem jih opisala, na drugi stani pa je kar nekaj takih, ki mi niso všeč. Njihov pouk, ki traja od devete do tretje ure popoldne, je bil na šoli, ki sem jo obiskala, precej enoličen (metode dela) in težko sem ostala zbrana. Poleg tega v šolo prihajajo štiriletni otroci, ki pri petih letih že v večini berejo, a v primerjavi z otroki v naših vrtcih ogromno presedijo za mizami, se ne igrajo toliko, niti ne počivajo več. Poleg tega se s prenovo učnega načrta pred tremi leti srečujejo z vsebinami, ki so zanje prezahtevne in jim razvojno niso kos, ker so zanje preabstraktne. Učitelji sami priznavajo, da so z zgodnjim šolanjem in zahtevnostjo učnega načrta otroke na nek način oropali brezskrbnega otroštva.
Zanimivo pa je, da kljub temu da se slovenski učitelji dlje izobražujemo za svoj poklic, ki ga kvalitetno opravljamo (uporabljamo različne pristope), v družbi nismo tako cenjeni kot naši angleški kolegi, za svoje delo pa smo tudi manj plačani. V Sloveniji dobiš občutek, da je učitelj lahko vsak, da za to ne potrebuješ posebnih znanj in da se v tvoje delo lahko vtika vsak, ki ima šolajoče se otroke.
En teden v Angliji je premalo, da bi dodobra spoznal njihovo kulturo in šolski sistem, je pa dovolj, da občutiš in začutiš, kaj delajo dobro in česa sam ne bi počel. Najbolj mi je ostala v spominu njihova prijaznost in ustrežljivost. Na vsakem koraku slišiš vljudne fraze, vsak ti je pripravljen pomagati, spoštljivi so do vseh, pa naj bo to tujec, družinski član, sošolec, učitelj ali pa voznik avtobusa. Kako to dosežejo, ne vem, sem pa opazila, da odnosom v šoli namenijo ogromno časa. Poudarjajo, da se morajo učenci truditi po svojih najboljših močeh, da ne smejo obupati ob neuspehih, morajo si med seboj pomagati, biti spoštljivi do vseh … In res se te vrednote kažejo v tem, da se otroci znajo poslušati, ne skačejo drug drugemu v besedo, se ne zmrdujejo nad člani svoje skupine in si med seboj pomagajo. Ker veliko delajo v parih ali skupinah, je včasih v razredu glasno, vendar nikoli ne kričijo, da bi se slišali. Imaš občutek, da se zabavajo po svoje, a po preteku določenega časa vejo in znajo povedati svoje rešitve. Presenetilo me je tudi, kako samozavestni so. Učitelji od njih pričakujejo več, zato jim zastavljajo predvsem naloge na višjih kognitivnih ravneh in kadar so uspešni, so vedno pohvaljeni. Učiteljem ni pomembno, da naloge rešijo vsi otroci, kot to delamo v Sloveniji, kjer so posledično naloge večinoma manj zahtevne, ampak da težje naloge rešijo s skupnimi močmi. Delajo po principu ‘manj je več’. Na šoli, kjer sem bila, niso uporabljali ne učbenikov ne delovnih zvezkov, niso reševali nešteto nalog po istem kopitu, ampak so bolj kompleksni nalogi namenili več časa.
Na eni strani ima angleški šolski sistem ogromno pozitivnih lastnosti, nekaj sem jih opisala, na drugi stani pa je kar nekaj takih, ki mi niso všeč. Njihov pouk, ki traja od devete do tretje ure popoldne, je bil na šoli, ki sem jo obiskala, precej enoličen (metode dela) in težko sem ostala zbrana. Poleg tega v šolo prihajajo štiriletni otroci, ki pri petih letih že v večini berejo, a v primerjavi z otroki v naših vrtcih ogromno presedijo za mizami, se ne igrajo toliko, niti ne počivajo več. Poleg tega se s prenovo učnega načrta pred tremi leti srečujejo z vsebinami, ki so zanje prezahtevne in jim razvojno niso kos, ker so zanje preabstraktne. Učitelji sami priznavajo, da so z zgodnjim šolanjem in zahtevnostjo učnega načrta otroke na nek način oropali brezskrbnega otroštva.
Zanimivo pa je, da kljub temu da se slovenski učitelji dlje izobražujemo za svoj poklic, ki ga kvalitetno opravljamo (uporabljamo različne pristope), v družbi nismo tako cenjeni kot naši angleški kolegi, za svoje delo pa smo tudi manj plačani. V Sloveniji dobiš občutek, da je učitelj lahko vsak, da za to ne potrebuješ posebnih znanj in da se v tvoje delo lahko vtika vsak, ki ima šolajoče se otroke.
Darja Bregar, prof. razrednega pouka
